Psihoterapija in analiza

Izvajam jo v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku. Pri svojem delu sem zavezana Etičnemu kodeksu SZAP in IAAP ter Zakonu o varstvu osebnih podatkov. 

 

Vrsta terapije in psihoanalize, ki jo izvajam, sloni na predpostavkah Carla Gustava Junga in spoznanjih, ki so si jih pri delu s strankami pridobili psihoanalitiki, ki so mu sledili. Jung je verjel v sposobnost psihe, da se sama pozdravi. Psiho je primerjal z gozdom, kompleksnim sistemom s sposobnostjo samoregulacije. Videl jo je kot celoto, ki jo sestavljata manjši zavestni del (ego) in večji del oziroma nezavedno, ki se izraža v sanjah, fantazijah, jezikovnih spodrsljajih, simptomih. Z drugimi besedami: psiha (pogovorno ji rečemo tudi »duša«) nam pogosto govori v simbolnem jeziku, za katerega potrebujemo čas, da se ga naučimo razumeti. Jezik psihe oz. duše sestoji iz sanj, simptomov, fantazij, sinhronicitet. 

Zakaj je dobro, da se jezik psihe, s katerim se izraža naše lastno nezavedno, naučimo razumeti? Zato, da lažje vzpostavimo boljši stik s sabo. Psiha namreč ve, kaj je resnica. Ve, kaj je dobro zanjo. Bolje, ko bomo poznali in razumeli svoje avtentične potrebe, večja možnost je, da bomo soustvarjali odnose s svojimi najbližjimi in svetom, ki nas bodo izpolnjevali.
 

Jungovska psihoterapija oz. jungovska analiza skuša torej razumeti zavedne in nezavedne vidike človeške psihe (duševnosti). Velik poudarek daje analizi sanj in simbolnemu razumevanju dejanj in dogodkov v našem vsakdanjem življenju. O tem, kaj bi v terapiji ali analizi želela obravnavati, odloča stranka: to so lahko strahovi, skrbi, obsesije, fantazije, pripetljaji iz vsakodnevnega življenja, občutki tesnobe, utesnjenosti, potrtosti, praznine – karkoli je za vas pomembno. Kot psihoterapevtka oz. analitičarka se torej skušam prilagoditi posamezniku, njegovim potrebam, stiskam in tempu notranjega zorenja, ki mu Jung pravi »individuacija«.
 

Jungovska psihoterapija in jungovska analiza se od drugih pristopov najverjetneje najbolj razlikujeta po tem, da pripisujeta velik pomen sanjam. Sanje namreč delujejo kot rentgenska slika trenutnega dogajanja v naši duševnosti: pokažejo nam, kje imamo slepe pege, skrite potenciale, inhibicije itn. Zaradi tega so odličen psihodiagnostični pripomoček. Razkrijejo nam, v čem je težava; nekatere nakažejo tudi, v katero smer bi veljalo iskati rešitev, nekatere pa od nas pričakujejo, da se pri iskanju rešitve najprej sami zavestno angažiramo in nam šele čez čas razodenejo, ali se gibljemo v pravo smer. 

Sanje od nas marsikdaj zahtevajo trojni pogum: da si jih zapomnijo, analiziramo in udejanjimo v vsakdanjem življenju. To se nam obrestuje na dolgi rok. Jung je namreč verjel: »Psihološko pravilo je, da dokler neke notranje situacije ne ozavestimo, se nam bo v zunanjem življenju zgodila kot usoda.« V psihoterapiji oz. analizi zato skušam s stranko zgraditi most med njenim zavednim in nezavednim, da bi s tem konstruktivno preoblikovali simptom, zaradi katerega je prišla v terapijo in napredovala na poti individuacije. 

Jungovska analiza sodi med psihoterapevtske metode z odprtim koncem. To pomeni, da zato ni mogoče vnaprej določiti, koliko časa bo proces trajal – lahko nekaj mesecev, lahko več let. Izkušnje kažejo, da stranke, ki psihoterapijo oz. analizo redno obiskujejo (običajno enkrat na teden), sčasoma občutijo napredek. Osebnostne spremembe so lahko globoke in trajne. Cilj jungovske psihoterapije in analize je pomagati stranki razumeti svoje zavedno in nezavedno razmišljanje in delovanje, da bi stranka lahko polneje živela ter gojila bolj harmonične odnose s sabo, svojimi najbližjimi in družbo nasploh. Cilj je tudi, da bi stranka lažje prenašala obdobja negotovosti in da bi na svoje odločitve zrla z razumevanjem in kančkom humorja. 

 

Za konec te predstavitve metode dela bi rada opozorila še na nekaj. Spoznavanje samega sebe ni lahka pot. Nič neobičajnega ni, da se nam nekaj časa po začetku terapije oz. analize zdi, da smo še bolj zmedeni, kot smo bili pred pričetkom. Da nam gre na slabše, namesto da bi nam šlo na bolje. 

Proces lahko pojasnimo z zelo preprosto, lahko bi rekli gospodinjsko prispodobo, ki jo v svojem priljubljenem priročniku Življenje je tvoje zapiše Louise Hay. Predstavljajte si, da morate pomiti ponev, v kateri ste pekli piščanca. Umazane ne morete več uporabiti, a z umazanijo pridete dejansko v stik šele, ko v ponev nalijete vodo in detergent ter posodo začnete drgniti. Nekaj časa se vam zdi, da so vaše roke sredi prave svinjarije.  

To nazorno prispodobo bi lahko primerjali z budistično parabolo o mladem menihu, ki je svojega mentorja prosil, naj mu pove kaj, kar mu bo pomagalo na poti razsvetlitve. Ta mu je dejal: »Poskrbi, da boš vsak dan pomil svojo skodelico.« Mladi menih z odgovorom ni bil zadovoljen, saj se mu je zdel prebanalen. Mentor pa mu je samo ponovil: »Poskrbi, da boš vsak dan pomil svojo skodelico.«  

Metaforično bi lahko rekli, da jungovci svojim strankam pomagamo redno čistiti in celiti posodo psihe, zato da bi v njej lahko še naprej brbotala življenjska energija in se odvijali psihični procesi, pomembni za naše notranje in zunanje življenje. Metafora posode izvira iz alkimije, srednjeveške vede, ki je poskušala nežlahtne kovine spremeniti v zlato in v kateri je Jung videl predhodnico sodobne jungovske analize.

Več o tem in drugim tematikah s področja jungovske psihoterapije in analize si lahko preberete na mojem blogu, na FB strani »Svet sanj in simbolov« ter na spletni strani Slovenskega združenja za analitično psihologijo, in sicer v razdelku Analitična psihologija. Na tej strani je objavljen tudi seznam drugih kolegov in kolegic, ki izvajajo jungovsko psihoterapijo, analizo in supervizijo v Sloveniji in njeni okolici, in sicer v razdelku Kam na analizo.