Razlaga sanj: Tri podobe mene
Tri podobe mene, jaz v treh različicah
Stala sem v svoji nekdanji sobi. V hiši sem čutila prisotnost domačih. Bila je noč, gledala sem skozi okno in na fasadi hiše na nasprotni strani ulice opazovala gibajočo se senco, ki jo je metala svetloba iz nadstropja desno pod mano. Soseda na balkonu sosednje hiše je obešala perilo. Na levi ob grabnu, kakih petdeset metrov stran, sta se gibali dve svetli živalski postavi, oven in ovca.
Stopila sem na balkon. Lahno in precej toplo je pihalo z jugovzhoda in na obraz mi je sem ter tja prineslo kako drobno dežno kapljo. Oven me je zagledal in začel teči proti meni. Z nekaj skoki po zraku je pridirjal na balkon in oddirjal v sobo kar skozi steno pod oknom – kot da zidu ne bi bilo tam – in potem skozi sobo kaj vem kam naprej. Takoj zatem je prišla na balkon sestra, prav tako skozi steno, in šla malo naprej od balkona kar skozi ograjo, tako da je obstala v zraku. Pogledala sem jo, češ, a ne vidiš, kje stojiš, njej pa se očitno ni zdelo, da bi bilo kaj neobičajno. Govorili nisva nič.
Pomislila sem, da to ne more biti v redu. Kajti videti je bilo, kot da se dogajanje odvija v dveh plasteh, ki nista niti prav poravnani druga prek druge. Po tej misli sestre ni bilo več. Opazila sem še, da se je v sosedovi sobi prižgala luč, zato sem se vrnila v sobo ter za sabo zaprla in zaklenila balkonska vrata. Nisem namreč hotela videti ali srečati nikogar, dokler ne ugotovim, kaj se dogaja.
V sobi je bilo vse do potankosti tako, kot je bilo pred kakimi dvajsetimi leti. Z izjemo tega, da sta bili na pisalni mizi dve uri budilki, ena starinska in ena digitalna. Pogledala sem, ali obe kažeta isti čas. Zdelo se mi je, da bi zamik v času nekaj pomenil, pojasnil. Pa sta obe kazali deset minut čez polnoč. Še naprej sem iskala kaj, kar bi mi pojasnilo, kaj je narobe. Stopila sem proti postelji, ker se mi je nekako na pol izoblikovala misel, da če se uležem in zaspim, se bom morda zbudila tam, kjer moram biti. Čutila sem, da sem zataknjena nekje, kjer nočem ostati in kjer ne bi bilo ne dobro ne prav, da bi ostala. A ko sem z roko pogladila odejo, sem vedela, da zaspati ni rešitev. Hotela sem ven iz tega čudnega stanja ali sveta in posvetilo se mi je, da lahko preverim svoj odsev v ogledalu. Odprla sem torej vrata omare, na katerih je znotraj vgrajeno ozko pokončno zrcalo, in pogledala vanj.
V ogledalu sem namesto odseva zagledala tri različice sebe, ločene v treh plasteh.
Prva je bila divja, spačena, skrivljena, groteskna podoba mene v razcapanih umazanih cunjah zemeljskih barv in s sivorjavimi, štrleče razmršenimi lasmi. Ta podoba je gledala v svet s škilastim in neosrediščenim pogledom in mu kazala svoje umazane, neporavnane zobe. Povsem nezavedajoč se sebe in komaj zavedajoč se okolice je čepela na tleh, se rahlo zibala sem in tja in se z rokami dotikala tal.
Za to kamenodobno norčevsko podobo je stala druga jaz. Imela je rahlo valovite, malo prek ramen segajoče rdečkasto rjave lase. Svetlikali so se in se kot v sapici komaj opazno gibali ob svetlobi večernega sonca, ki tone v morje. Oblečena je bila v preprosto oprijeto jopico in krilo do kolen. Pokončna, mirna in lepa je z na prsih prekrižanimi rokami zrla nekam v daljavo pred sabo.
V ozadju, za obema gibajočima se podobama, je bil na bela vrata nalepljen velik pop plakat v slogu ameriških reklam iz sredine prejšnjega stoletja. Z njega je gledala tretja, popolnoma retuširana različica mene. Klečala je sede na petah, s koleni nekoliko narazen in rokami, uprtimi ob boke. Obrnjena s hrbtom proti gledalcu se je ozirala prek rame in koketirala s plakata. Nosila je belo srajčko s kratkimi rokavi in modre kratke hlačke z rdečim pasom. Obraz je bil lep in močno naličen. Dolge blond lase je imela ob ušesih spete v čopa, na glavi pa majhen cilindrast klobuček z vzorcem ameriške zastave.
Podobe v ogledalu so bile vznemirljive, a jim nisem posvetila več pozornosti, kajti moja namera je bila oditi iz tega čudnega prostora zamaknjenih plasti. Čez čas sem se prebudila.
Analiza sanj na podlagi pogovora s sanjavko
Sanjavka je sanje sanjala pred desetimi leti, ko je bila stara triintrideset let, ki jim radi pravimo Kristusova leta. Sanje se dogajajo v hiši, v kateri je odraščala med sedmim in petindvajsetim letom, oziroma v njeni nekdanji sobi, kar bi lahko razumeli, da se dogajajo v njeni psihološki zgradbi, ki se je izoblikovala v primarni družini v prej omenjeni starosti. V sosednji hiši so tedaj živeli starši njenega bodeča partnerja: v času sanjanja je soseda partnerjeva mati, kar je pomemben podatek. Sosedo namreč najprej vidi kot senco; Jung je s senco označil vse tiste lastnosti, »dobre« ali slabe«, ki jih sami pri sebi še nismo prepoznali in sprejeli. Sanjavka doživlja partnerjevo mater kot osebo, ki je stalno prisotna, drugim ne da veliko prostora in se ves čas vmešava. Za sanjavko je smiselno, da razmisli, kako se sama začne obnašati v taščini prisotnosti, kako to vpliva na partnerski odnosi, in ali se tudi sama kdaj obnaša kot tašča. Glede na to, da se sanje dogajajo ponoči, lahko domnevamo, da sanjavka v času sanjanja še ni opazila, v katerih stvareh deluje podobno kot tašča.
Sanjsko atmosfero v nadaljevanju sanj (veter, kaplje dežja) je sanjavka občutila kot prijetno, in ne grozečo (»ni se kaj pripravljalo, veter občasno kaj prinese«). Takrat je proti njej planil oven, in to kar skozi steno. Sanjavka ovna povezuje z astrološko simboliko in v njem vidi iniciatorja z močno pogonsko energijo. Če njene asociacije razširimo s simboliko, omenjeno v Chevalier-Gheerbrantovem Slovarju simbolov, oven predstavlja silo, ki prebuja človeka in zagotavlja obnavljanje življenjskega ciklusa (ne pozabimo, da je sanje sanjala v letih, ko je Kristus umrl in vstal od mrtvih). Ta ognjena sila se povezuje z izbruhom prvobitne vitalnosti, z vsem, kar je v začetni fazi impulzivno, neukrotljivo, zanosno. Ne preseneča torej, da se oven lahko prebije skozi steno; na psihološki ravni bi lahko rekli, da ne spoštuje mej. Kot je sama dejala sanjavka, v sebi prepozna takšno neustavljivo energijo, ki se ne meni za omejitve, kadar jo kaj prevzame in se ji zdi vredno angažmaja. Z vidika sanjavkinega življenja je bila takšna ovnovska energija več kot dobrodošla, saj jo je potisnila v nov življenjski cikel, obenem pa je smiselno, da sanjavka razmisli, kaj se dogaja z njenim spoštovanjem meja pri sebi in drugih, kadar vanjo plane arhetipska energija ovna.
Pri začenjanju novega cikla ima pomembno vlogo tudi sestra, ki se pojavi na balkonu: ona je njena podpora, saj jo je v realnem življenju spodbujala k avtentičnosti: naj se odloči za to, kar je njej pomembno, in ne za to, kar od nje pričakuje okolica. Sanjavko izredno zbega sestrin položaj oziroma drža: sanjavki se zdi, da stoji v zraku, sestra pa deluje stabilna, kot da stoji na trdnih tleh. Sanjavka je zase dejala, da je bila do tedaj precejšna realistika in se je šele začenjala učiti idealizma, medtem ko je sestra simbolizirala spoj zemeljskega in idealističnega: v sebi je znala gojiti idealizem, obenem pa je v zunanjem svetu delovala zelo prizemljeno (zanimivo je, da se sestra tudi v sanjah giblje iz notranjega v zunanji svet, kakor da ni mej). Kako uskladiti občutek, da se začenja ukvarjati z nečim, kar se ji zdi v zraku, kako doseči spoj med zemeljskim in idealističnim, med plastema realnosti, ki se ji ne zdita poravnani – vse to je bilo za sanjavko tako begajoče, da se ji zdelo, da nekaj ni v redu, in se je odločila zapreti v sobo (umakniti vase), dokler ne dojame, kaj se dogaja. Tako kot so zaslutile sanje, je v realnem življenju dejansko postala bolj introvertirana, začela se je ukvarjati s svojim notranjim svetom in si je manj prizadevala, da bi ustrezala pričakovanjem drugih.
Ko se je sanjavka vrnila v sobo oziroma vase, se je – kot mi je razodela v pogovoru – znašla v obdobju svojega življenja, ko je končevala študij in je bila še samska. Starinsko uro s številčnico, ki jo je treba ročno navijati, je povezala s krožnostjo in cikličnostjo časa; digitalno z modernim načinom beleženja časa oziroma z linearnim časom. V tej izredno lepi prispodobi je prepoznala dvojnost oziroma relativnost časa: po eni strani je krožen, cikličen, nekaj se vrača, po drugi strani teče naprej. Lahko bi dejali, da nam tudi v življenju čas teče naprej, obenem pa je naš notranji razvoj cikličen: ko smo neko življenjsko fazo oddelali, sklenili krog, se nam v življenju začne nov krog. Nov začetek je sanjavka prepoznala tudi v času, ki ga uri kažeta: deset minut čez polnoč oziroma 00.10; vsaj meni je prišlo na misel, da je to bil tudi skrajni čas, da se je zanjo začela nova življenjska faza. Del sanjavke je najbrž slutil, da se ji v življenju obetajo številne pomembne spremembe, ki jih je želela kar prespati, s čimer bi ostala na doseženi razvojni stopnji; kot kažejo sanje, pa je v njej obstajal del, ki se je zelo dobro zavedal, da tega ne sme storiti. Kot se spominja sanjavka, je to bilo obdobje, ko je v sebi vzpostavljala notranje ravnovesje in jo je nekoč prešinilo, da ni več poti nazaj, da je, kot je sama dejala, »višji jaz dobil večinski delež«.
Sanjavka išče pot iz »zataknjenosti« v čudnem stanju s preverjanjem svoje identitete v zrcalu. Kot je ob analizi nekih drugih sanj zapisal eden mojih učiteljev, pokojni dr. Ivan Nastović, zrcalo lahko simbolizira prepotrebno sposobnost iskrene samorefleksije in moč nezavednega, da posameznika prikaže objektivno. V sanjah mu ponudi možnost, da se uzre tako, kot se morda še nikoli ni: nezavedno namreč vidi in ve več od našega zavestnega dela in nanj deluje korektivno. Sanjavka je v njem ugledala tri podobe sebe, po katerih je sanje tudi naslovila. V zapisu sanj so izredno nadrobno opisane in pri podrobnejši, časovno in prostorsko daljši analizi bi se lahko posvetili vsaki podrobnosti (kar lahko sanjavka stori tudi sama), v nadaljevanju pa bom predstavila sanjavkino sežeto interpretacijo.
Tri podobe sebe so ji v spomin priklicale Freudov pogled na človeško psiho: id, ego in superego. Id je sanjavka povezala z živalskim, instinktivnim delom; kot govorijo sanje, se samega sebe sploh še ne zaveda. Ego je sanjavka označila kot »običajna jaz, kot sem lahko v svetu«; gre za del, v katerem sanjavka občuti mir v sebi. Superego je povezala z družbenimi konstrukti in s hollywoodskimi kolektivnimi iluzijami, ki človeka lahko pahnejo v bivanje, ki ni nikakor povezano z njegovo avtentično bitjo. Pomembno se je zavedati, da so vse te tri različice sebe v sanjavki soobstajale in da je njen nadaljnji razvoj, v katerega jo je pahnila iniciatorska ovnovska energija, od nje zahteval njihovo prepoznanje, integracijo in uravnovešenje.
Kot vidimo, so pričujoče sanje metaforično izredno bogate in dolge, zaradi česar se analiza ni dotaknila vseh podrobnosti. Ob koncu analize sva s sanjavko ugotovili, zakaj se tako dobro spominja tako dolgih sanj. Lahko bi jih označili za arhetipske: pojavile so se v prelomnem življenjskem trenutku, ko je bilo za sanjavko bistvenega pomena, da se v življenju pomakne na višjo raven bivanja. Nakazale so velik potencial, da bo ta premik storila, in ključno je, da je sanjavka zbrala pogum in energijo, da je to tudi dejansko izvedla v vsakdanjem življenju.
Breda Biščak
Prvič objavljeno v reviji Anima; tukaj objavljena z dovoljenjem sanjavke.
Stala sem v svoji nekdanji sobi. V hiši sem čutila prisotnost domačih. Bila je noč, gledala sem skozi okno in na fasadi hiše na nasprotni strani ulice opazovala gibajočo se senco, ki jo je metala svetloba iz nadstropja desno pod mano. Soseda na balkonu sosednje hiše je obešala perilo. Na levi ob grabnu, kakih petdeset metrov stran, sta se gibali dve svetli živalski postavi, oven in ovca.
Stopila sem na balkon. Lahno in precej toplo je pihalo z jugovzhoda in na obraz mi je sem ter tja prineslo kako drobno dežno kapljo. Oven me je zagledal in začel teči proti meni. Z nekaj skoki po zraku je pridirjal na balkon in oddirjal v sobo kar skozi steno pod oknom – kot da zidu ne bi bilo tam – in potem skozi sobo kaj vem kam naprej. Takoj zatem je prišla na balkon sestra, prav tako skozi steno, in šla malo naprej od balkona kar skozi ograjo, tako da je obstala v zraku. Pogledala sem jo, češ, a ne vidiš, kje stojiš, njej pa se očitno ni zdelo, da bi bilo kaj neobičajno. Govorili nisva nič.
Pomislila sem, da to ne more biti v redu. Kajti videti je bilo, kot da se dogajanje odvija v dveh plasteh, ki nista niti prav poravnani druga prek druge. Po tej misli sestre ni bilo več. Opazila sem še, da se je v sosedovi sobi prižgala luč, zato sem se vrnila v sobo ter za sabo zaprla in zaklenila balkonska vrata. Nisem namreč hotela videti ali srečati nikogar, dokler ne ugotovim, kaj se dogaja.
V sobi je bilo vse do potankosti tako, kot je bilo pred kakimi dvajsetimi leti. Z izjemo tega, da sta bili na pisalni mizi dve uri budilki, ena starinska in ena digitalna. Pogledala sem, ali obe kažeta isti čas. Zdelo se mi je, da bi zamik v času nekaj pomenil, pojasnil. Pa sta obe kazali deset minut čez polnoč. Še naprej sem iskala kaj, kar bi mi pojasnilo, kaj je narobe. Stopila sem proti postelji, ker se mi je nekako na pol izoblikovala misel, da če se uležem in zaspim, se bom morda zbudila tam, kjer moram biti. Čutila sem, da sem zataknjena nekje, kjer nočem ostati in kjer ne bi bilo ne dobro ne prav, da bi ostala. A ko sem z roko pogladila odejo, sem vedela, da zaspati ni rešitev. Hotela sem ven iz tega čudnega stanja ali sveta in posvetilo se mi je, da lahko preverim svoj odsev v ogledalu. Odprla sem torej vrata omare, na katerih je znotraj vgrajeno ozko pokončno zrcalo, in pogledala vanj.
V ogledalu sem namesto odseva zagledala tri različice sebe, ločene v treh plasteh.
Prva je bila divja, spačena, skrivljena, groteskna podoba mene v razcapanih umazanih cunjah zemeljskih barv in s sivorjavimi, štrleče razmršenimi lasmi. Ta podoba je gledala v svet s škilastim in neosrediščenim pogledom in mu kazala svoje umazane, neporavnane zobe. Povsem nezavedajoč se sebe in komaj zavedajoč se okolice je čepela na tleh, se rahlo zibala sem in tja in se z rokami dotikala tal.
Za to kamenodobno norčevsko podobo je stala druga jaz. Imela je rahlo valovite, malo prek ramen segajoče rdečkasto rjave lase. Svetlikali so se in se kot v sapici komaj opazno gibali ob svetlobi večernega sonca, ki tone v morje. Oblečena je bila v preprosto oprijeto jopico in krilo do kolen. Pokončna, mirna in lepa je z na prsih prekrižanimi rokami zrla nekam v daljavo pred sabo.
V ozadju, za obema gibajočima se podobama, je bil na bela vrata nalepljen velik pop plakat v slogu ameriških reklam iz sredine prejšnjega stoletja. Z njega je gledala tretja, popolnoma retuširana različica mene. Klečala je sede na petah, s koleni nekoliko narazen in rokami, uprtimi ob boke. Obrnjena s hrbtom proti gledalcu se je ozirala prek rame in koketirala s plakata. Nosila je belo srajčko s kratkimi rokavi in modre kratke hlačke z rdečim pasom. Obraz je bil lep in močno naličen. Dolge blond lase je imela ob ušesih spete v čopa, na glavi pa majhen cilindrast klobuček z vzorcem ameriške zastave.
Podobe v ogledalu so bile vznemirljive, a jim nisem posvetila več pozornosti, kajti moja namera je bila oditi iz tega čudnega prostora zamaknjenih plasti. Čez čas sem se prebudila.
Analiza sanj na podlagi pogovora s sanjavko
Sanjavka je sanje sanjala pred desetimi leti, ko je bila stara triintrideset let, ki jim radi pravimo Kristusova leta. Sanje se dogajajo v hiši, v kateri je odraščala med sedmim in petindvajsetim letom, oziroma v njeni nekdanji sobi, kar bi lahko razumeli, da se dogajajo v njeni psihološki zgradbi, ki se je izoblikovala v primarni družini v prej omenjeni starosti. V sosednji hiši so tedaj živeli starši njenega bodeča partnerja: v času sanjanja je soseda partnerjeva mati, kar je pomemben podatek. Sosedo namreč najprej vidi kot senco; Jung je s senco označil vse tiste lastnosti, »dobre« ali slabe«, ki jih sami pri sebi še nismo prepoznali in sprejeli. Sanjavka doživlja partnerjevo mater kot osebo, ki je stalno prisotna, drugim ne da veliko prostora in se ves čas vmešava. Za sanjavko je smiselno, da razmisli, kako se sama začne obnašati v taščini prisotnosti, kako to vpliva na partnerski odnosi, in ali se tudi sama kdaj obnaša kot tašča. Glede na to, da se sanje dogajajo ponoči, lahko domnevamo, da sanjavka v času sanjanja še ni opazila, v katerih stvareh deluje podobno kot tašča.
Sanjsko atmosfero v nadaljevanju sanj (veter, kaplje dežja) je sanjavka občutila kot prijetno, in ne grozečo (»ni se kaj pripravljalo, veter občasno kaj prinese«). Takrat je proti njej planil oven, in to kar skozi steno. Sanjavka ovna povezuje z astrološko simboliko in v njem vidi iniciatorja z močno pogonsko energijo. Če njene asociacije razširimo s simboliko, omenjeno v Chevalier-Gheerbrantovem Slovarju simbolov, oven predstavlja silo, ki prebuja človeka in zagotavlja obnavljanje življenjskega ciklusa (ne pozabimo, da je sanje sanjala v letih, ko je Kristus umrl in vstal od mrtvih). Ta ognjena sila se povezuje z izbruhom prvobitne vitalnosti, z vsem, kar je v začetni fazi impulzivno, neukrotljivo, zanosno. Ne preseneča torej, da se oven lahko prebije skozi steno; na psihološki ravni bi lahko rekli, da ne spoštuje mej. Kot je sama dejala sanjavka, v sebi prepozna takšno neustavljivo energijo, ki se ne meni za omejitve, kadar jo kaj prevzame in se ji zdi vredno angažmaja. Z vidika sanjavkinega življenja je bila takšna ovnovska energija več kot dobrodošla, saj jo je potisnila v nov življenjski cikel, obenem pa je smiselno, da sanjavka razmisli, kaj se dogaja z njenim spoštovanjem meja pri sebi in drugih, kadar vanjo plane arhetipska energija ovna.
Pri začenjanju novega cikla ima pomembno vlogo tudi sestra, ki se pojavi na balkonu: ona je njena podpora, saj jo je v realnem življenju spodbujala k avtentičnosti: naj se odloči za to, kar je njej pomembno, in ne za to, kar od nje pričakuje okolica. Sanjavko izredno zbega sestrin položaj oziroma drža: sanjavki se zdi, da stoji v zraku, sestra pa deluje stabilna, kot da stoji na trdnih tleh. Sanjavka je zase dejala, da je bila do tedaj precejšna realistika in se je šele začenjala učiti idealizma, medtem ko je sestra simbolizirala spoj zemeljskega in idealističnega: v sebi je znala gojiti idealizem, obenem pa je v zunanjem svetu delovala zelo prizemljeno (zanimivo je, da se sestra tudi v sanjah giblje iz notranjega v zunanji svet, kakor da ni mej). Kako uskladiti občutek, da se začenja ukvarjati z nečim, kar se ji zdi v zraku, kako doseči spoj med zemeljskim in idealističnim, med plastema realnosti, ki se ji ne zdita poravnani – vse to je bilo za sanjavko tako begajoče, da se ji zdelo, da nekaj ni v redu, in se je odločila zapreti v sobo (umakniti vase), dokler ne dojame, kaj se dogaja. Tako kot so zaslutile sanje, je v realnem življenju dejansko postala bolj introvertirana, začela se je ukvarjati s svojim notranjim svetom in si je manj prizadevala, da bi ustrezala pričakovanjem drugih.
Ko se je sanjavka vrnila v sobo oziroma vase, se je – kot mi je razodela v pogovoru – znašla v obdobju svojega življenja, ko je končevala študij in je bila še samska. Starinsko uro s številčnico, ki jo je treba ročno navijati, je povezala s krožnostjo in cikličnostjo časa; digitalno z modernim načinom beleženja časa oziroma z linearnim časom. V tej izredno lepi prispodobi je prepoznala dvojnost oziroma relativnost časa: po eni strani je krožen, cikličen, nekaj se vrača, po drugi strani teče naprej. Lahko bi dejali, da nam tudi v življenju čas teče naprej, obenem pa je naš notranji razvoj cikličen: ko smo neko življenjsko fazo oddelali, sklenili krog, se nam v življenju začne nov krog. Nov začetek je sanjavka prepoznala tudi v času, ki ga uri kažeta: deset minut čez polnoč oziroma 00.10; vsaj meni je prišlo na misel, da je to bil tudi skrajni čas, da se je zanjo začela nova življenjska faza. Del sanjavke je najbrž slutil, da se ji v življenju obetajo številne pomembne spremembe, ki jih je želela kar prespati, s čimer bi ostala na doseženi razvojni stopnji; kot kažejo sanje, pa je v njej obstajal del, ki se je zelo dobro zavedal, da tega ne sme storiti. Kot se spominja sanjavka, je to bilo obdobje, ko je v sebi vzpostavljala notranje ravnovesje in jo je nekoč prešinilo, da ni več poti nazaj, da je, kot je sama dejala, »višji jaz dobil večinski delež«.
Sanjavka išče pot iz »zataknjenosti« v čudnem stanju s preverjanjem svoje identitete v zrcalu. Kot je ob analizi nekih drugih sanj zapisal eden mojih učiteljev, pokojni dr. Ivan Nastović, zrcalo lahko simbolizira prepotrebno sposobnost iskrene samorefleksije in moč nezavednega, da posameznika prikaže objektivno. V sanjah mu ponudi možnost, da se uzre tako, kot se morda še nikoli ni: nezavedno namreč vidi in ve več od našega zavestnega dela in nanj deluje korektivno. Sanjavka je v njem ugledala tri podobe sebe, po katerih je sanje tudi naslovila. V zapisu sanj so izredno nadrobno opisane in pri podrobnejši, časovno in prostorsko daljši analizi bi se lahko posvetili vsaki podrobnosti (kar lahko sanjavka stori tudi sama), v nadaljevanju pa bom predstavila sanjavkino sežeto interpretacijo.
Tri podobe sebe so ji v spomin priklicale Freudov pogled na človeško psiho: id, ego in superego. Id je sanjavka povezala z živalskim, instinktivnim delom; kot govorijo sanje, se samega sebe sploh še ne zaveda. Ego je sanjavka označila kot »običajna jaz, kot sem lahko v svetu«; gre za del, v katerem sanjavka občuti mir v sebi. Superego je povezala z družbenimi konstrukti in s hollywoodskimi kolektivnimi iluzijami, ki človeka lahko pahnejo v bivanje, ki ni nikakor povezano z njegovo avtentično bitjo. Pomembno se je zavedati, da so vse te tri različice sebe v sanjavki soobstajale in da je njen nadaljnji razvoj, v katerega jo je pahnila iniciatorska ovnovska energija, od nje zahteval njihovo prepoznanje, integracijo in uravnovešenje.
Kot vidimo, so pričujoče sanje metaforično izredno bogate in dolge, zaradi česar se analiza ni dotaknila vseh podrobnosti. Ob koncu analize sva s sanjavko ugotovili, zakaj se tako dobro spominja tako dolgih sanj. Lahko bi jih označili za arhetipske: pojavile so se v prelomnem življenjskem trenutku, ko je bilo za sanjavko bistvenega pomena, da se v življenju pomakne na višjo raven bivanja. Nakazale so velik potencial, da bo ta premik storila, in ključno je, da je sanjavka zbrala pogum in energijo, da je to tudi dejansko izvedla v vsakdanjem življenju.
Breda Biščak
Prvič objavljeno v reviji Anima; tukaj objavljena z dovoljenjem sanjavke.
Povečaj
Foto: